BREZMEJNA UMETNOST

Ko parafraziramo Svetega Avgustina se rodi toleranca in razum med narodi, in umetnost ima veliko nalogo, da eticno odvzame v vsakemu od nas bolj ali manj debelo skorjo zaprtosti sporocanja in, da nas usmeri proti odprtosti, ter hvaležnosti drugega znotraj in preko posebnosti: samo, ce v sebi prinaša to eticost se ne ustavi pred napisi: dogana?zoll?carina, odprte za biago in kapitale, ki niso ge za srce in misli.
Mejna kultura mišljena kakor bitje od tukaj z zavednostjo onstranstva je lahko uporabna obramba kakor proti masovnosti tudi provincialriosti, ki je obenem delavnica idej proti današnji povzroceni pustobi duha in kakor ta vrsta kulture predpostavlja našo drugo notranjost, spoštljivost in primerjalnost med drugacnostjo, sprejem te neomejene identitete glede na našo, hkrati pa tudi želja in spodbuda nadljevanja do zgradnje višje enote, vseh enotnih prilagajanj ne, da bi žalili, iskanje sledi skupnih kulturnih korenin, ki v drugih zgodovinskih dogodivšcinah so izdelale razlicne kulturne zgradbe, toda oblike, materijalnih in duhovnih snovi od istih podob. Razstava ne predstavlja le cilj ampak zacetek prvega priznanja umetnic s Koroškega, s porecja reke Isonzo in s Slovenije, da bi si izmenjali kulturne izkušnje, ki nas bi privedle do neke efektivne mejne kulture, razumljiva kakor: univerzalne oblike umetnosti, ki razkrivajo posebne vsebine. Razstava, je zgrajena v detajlih s potrpežljivostjo in z zavzetim raziskovalnim delom, opisuje dejavnosti tridesetih umetnic s Koroške, s porecja reke Isonzo in z obmocja Karnijskih Alp v generacijskem uspehu, razvoju, ter vztrajanju resnice v dobrem, esteticne oblike in tchnicne v obmocju vzdolž grebena Koroško?Julijskih predalp. Generacijsko nasledstvo, ki v idealni razstavi bi morala biti razumljena ne v navadni linearni obliki, ampak kakor skupina koncentricnih krogov ali pa kakor rastoce gibanje v spirali, ali pa kakor labirintna pot, da bi dojemali v trenutku, celotno v sedanjosti v razlicnem casu in kraju. Ali pa privid narašcujoce spremembe oblik, ali pa poizkušanje sobesednih prehodov iz enega casa v drugega in iz enega kraja v drugega, v spletu iz estetske in poznanstvene vspodbude, ki vzgajajo vedno bolj okus raziskave in odkrltja drugega. Ampak tudi,ne pozabimo, brezmejne umetriosti, ki se odmota v antropološki?kulturni poti, celotno za odkriti in za zaceti predvsem posebno, za to obmocje meje v katerem se srecata v nevralgicnem centru stare Evrope, sevser juga, jug severa, vzhod zahoda bi rekel Musil za to obmocje. Brez kvalitete, kar sedaj pomeni samo kot odvzem: ne severne, ne srednje, ne mediteranske in ne slovanske evrope, toda vse to skupaj.
Priložnost za vse nas, preko vseh meja, in še posebej za prebivalce z obmocja Karnijskih Alp, da bi se mentalno zopet postavili na pot kakor anticno rojena na cestah v tem delu Evrope, z posnemanjem poti, ki je bila citirana v romanu La ripetizione, od Petra Handkea, med Koroško, Slovenijo in Krasom in si predstavljati te pokrajne kot eno veliko vas polno ljudi , ne tisto širšo, ki izvira iz javnih obcil, da bi dobili idejo za katero lahko uporabimo metaforo od istega avtoija: "V mojí domišljiji se vsi vaški prostori povezujejo v eno lokacijo, ki ima veliko kotov, kjer vsak vogal je poln vaških otrok, ki si kažejo hrbte drug drugemu, neenotni in se medseboj kujajo, dokler iz ene od tistih podob ali od vseh skupaj se ne sproli beseda ali smeh, ki razbije zaprtost." V tem primeru "beseda" ali "smeh", ki prelomi zapriost in ustvari pogovor je umetnost.

ermes dorigo

(traduzione in sloveno di Tomaz KIjun)